Bil si trden kakor skala, bil pokončen kakor hrast in prišel je dan usode, ki je zrušil skalo, ki je zlomil hrast. Srce je omagalo, tvoj dih je zastal, a nate spomin bo večno ostal!

Dragi Slavko, ati, tast, dedi, pradedi, brat in prijatelj.

Ne moremo verjeti, da smo danes tukaj zbrani, da te pospremimo k tvojemu poslednjemu počitku.

Težko nam je,….  a kljub temu ti želimo povedati da bil si;

naše sonce v temnih dneh,

opora, ko smo klonili in 

sidro, ko smo jadrali v vetru življenja. 

Za nekaj trenutkov se povrnimo v preteklost;

Slavko se je rodil pred 79 leti v kmečki družini petih bratov in dveh sestra. Leta 1966 se je poročil z Ivanko in kmalu sta povila dve čudoviti hčeri, Tatjano in Andrejo. 

Preselili so se v Zadobrovo, kjer sta si zgradila topel dom. Živeli so srečno, umirjeno in upanja polno, dokler mu ni kruta usoda pred 30 leti iz življenja vzela ljubljeno ženo. Po dveh letih osamljenosti je srčno praznino zapolnila Božena, ki je v nov dom prinesla polno energije, smeha in ljubezni do vseh njegovih, še posebno do vnukov in zadnja leta do pravnukov. 

V teh 28 letih skupnega življenja sta doživela veliko lepega; uživala v vsakem kotičku svojega vrta in sadovnjaka, uživala v vinogradu, tudi na potovanjih, poleti pa sta se najraje odpeljala na morje in pustila vse skrbi in delo doma. 

Slavko je bil vesten in dober delavec v Cinkarni Celje in z lepimi spomini na delo in sodelavce je odšel v zaslužen pokoj. 

Vseskozi je imel veliko energije in znanja zidarskega mojstra, zato je poleg službe rad pomagal sosedom in drugim graditi njihove domove. Mojster je bil tudi v vinogradu, saj je prejel številna priznanja za svoja dobra vina in bil na to zelo ponosen…….

Dragi Slavko, ati, dedi, pradedi….

…tudi letos bo vinograd in vrt čakal tvoje korake, …tudi letos bo sonce obsijalo tvojo domačijo in tudi letos bodo ptički  peli najlepšo melodijo…. Ampak,… ti ne boš več nestrpno čakal pomladi, ko tvoje češnje vzcvetijo in tvoji rožni nasadi. 

Polni optimizma smo pričakovali, da boš tudi TOKRAT premagal težko preizkušnjo,… vendar je usoda hotela drugače. To nas neizmerno žalosti.

Vsak, ki je danes tukaj in v mislih s tabo, ima svojo zgodbo stkano s solzami spomina nate…,

Mi domači pa se ti še zadnjič želimo zahvaliti za vse dobro, kar si storil za nas, predvsem pa, da si bil in boš za vedno vzgled, kako je treba znati sprejeti življenje. 

Imamo te radi in te ne bomo nikoli pozabili. In če lučko na grobu upihnil bo vihar, vedi, da v naših srcih jo ne bo nikdar.

Tvoja Božena, hčerki Tatjana in Andreja z družino, vnuki, pravnuka bratje in sestre z družinami, prijatelji in znanci. 

Počivaj v miru.

V spomin zapisala Marija Čakš, januar 2022